Nekega povsem navadnega dne, 26. 5. 1926, se je Josip Perme s svojim 16-letnim sinom, prav tako Josipom, odpravil skozi sveže ozelenel spomladanski gozd na raziskovanje Brezna pri Opolzkem kamnu. Med potjo sta se jima pridružila še krojaški mojster Ivan Vogrinc in sin Anton. Več različnih skupin domačinov je do tedaj že raziskovalo Ledenico, ki je od brezna ležala dobrih sto metrov proti vzhodu, a nobeden izmed podzemnih rovov ni vodil iz Ledenice do brezna. Tokrat so se raziskovanja lotili v nasprotni smeri in izkazalo se je za uspešno, a ne povsem tako, kot so si sprva predstavljali.
S seboj so imeli nekaj baterij in sveč, dve žepni svetilki, merilni trak, več škatlic svinčnikov, nekaj papirja in tri škatlice vžigalic. Mimogrede so si med potjo za obrambnimi zidovi cerkve sv. Nikolaja na Taboru izposodili še 11-metrsko lestev, ki so jo tam uporabljali za oskrbovanje zvonika in obzidja.
Po krajšem sprehodu skozi gost so lestev postavili v 10-metrsko brezno in ker je bila zaradi poševne stoje prekratka, je bil pogled v globino zastrašujoč. Krojač Ivan je prebledel in se ni odločil za spust v brezno. Mladeniča se neznane globine nista ustrašila in tako se je trojica spustila v brezno.
V jami so se takoj lotili iskanja rova, ki bi skupino pripeljal v Ledenico. Pomagali so si z žepnima svetilkama. Hitro so našli rov v smeri proti Ledenici, a ta se je že po nekaj metrih zožil in postal neprehoden. Sledil je drugi rov v podobni smeri, nato tretji in četrti v drugi smeri. Pri vseh se je končalo z neprehodno ožino. Po daljšem raziskovanju so izčrpani obupali in ravno, ko so se želeli vrniti, opazili novo votlino.
Ta je bila sprva ozka in nizka, zato se je na raziskovanje odplazil Perme kar sam, šele kasneje sta se mu pridružila še ostala dva člana ekipe. Rov se je polagoma razširil in z odmikanjem skal so si utrli pot naprej. Med potjo so merili in skicirali raziskano območje. Zaustavilo jih je novo brezno, zato sta spremljevalca ponovno pohitela na Tabor po drugo lestev, s katero so se spustili vanj. Opazili so dva krasna kapnika, ki so ju poimenovali Svečnika, od katerih je danes zaradi nesreče pri delu na poti ostal le še eden.
“V trenutku, ko sem nameraval izdati ukaz, da se podamo iz votline na prosto, ugledam v višini v bližini kapnikov še eno votlino, v kateri sem opazil krasne kapnike. Splezam v višino po skali, spremljevalca za menoj, in pridem v krasno dvorano. Tu se blešči na tisoče krasnih kapnikov, stalagmitov in stalaktitov. Bili smo vsi presenečeni, stali smo nepremično in gledali podzemsko krasoto. Moja spremljevalca sta začela vpiti in vriskati. Ker se je vse lesketalo so se slišali vzkliki: Joj, tako je lepo kot v nebesih!”
Pričeli so z merjenjem, napravili skico, označili nekaj kapnikov, nato pa je svetloba svetilke začenjala ugašati. Hitro so se odpravili po rovu nazaj, a sredi rova sta obe svetilki ugasnili. Pomagali so si lahko le še s tri centimetre veliko brlečo svečico. Hiteli so do prvotnega brezna, saj v temi ne bi mogli nikamor iz nepoznanega rova. In ravno ko so prišli pod vstopno brezno je sveča ugasnila. V popolni temi so lezli po lestvi iz brezna na prosto in po več urah raziskovanja je bilo povsem temno tudi na površju.
Povzeto po osebnih zapiskih Josipa Permeta, ki so nastali v Ponovi vasi dne 27. maja 1926.