90 let in 90 stopnic

Že kmalu po odkritju Županove jame v letu 1926 je v Josipu Permetu, odkritelju jame in vodji skupine raziskovalcev, vzniknila želja po ureditvi podzemne kraške lepotice za obiskovalce. Predvsem v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je stekla vrsta ureditvenih del, ki jih danes lahko štejemo kot kulturno-zgodovinsko in tehniško dediščino naših krajev.

Povezava med dvoranami

Ob odkrivanju jamskih rovov je bila vseskozi v ospredju želja najti povezavo med že dobro znano Ledenico in novo odkritimi predeli. Nekega julijskega dne v letu 1926 so raziskovalci v Vstopni, danes Permetovi dvorani, občutili svež zrak iz vzhoda, iz smeri Ledenice, kajti tisti dan je pihal vzhodni veter. Prepih v podzemlju jamarjem navadno razkrije možnost najdbe novih predelov, zato so se raziskovalci lotili preizkusa z dimom – s kurjenjem ognja v Ledenici se je dim pokazal v Permetovi dvorani in s tem so potrdili povezavo.

Delavci so odmaknili nekaj skal, ustvarili ozek prehod in kmalu odkrili miniaturen svet srebrno sijočih kapnikov in sigovih ponev, ki je danes poimenovan Srebrna dvorana. Dlje od tu v vzhodni smeri ni šlo, zato so zatem več let povečini raziskovali v smeri proti zahodu. 

Obiskovalci so od leta 1927 v jamo vstopali po mogočnih lesenih stopnicah skozi brezno nad današnjo Permetovo dvorano. Ker je bil vhod ozek, prepaden in nevaren za več tisoč obiskovalcev, ki so prihajali na ogled jame, se je utrnila ideja po prekopu med Ledenico in Srebrno dvorano. V letu 2021 smo obeležili 90 let od pričetka del.

Začetek gradbenih del

Načrta se je bilo potrebno lotiti premišljeno, nihče pa ni imel izkušenj s kopanjem večjih podzemnih rovov. Z nasveti jim je pomagal domačin iz Ponove vasi, ki je delal v ameriških rudnikih. Kopanje rova je potekalo iz smeri Ledenice. Za določitev pravilne smeri so si pomagali s trkanjem kladiv po skalah na obeh straneh in sledili zvoku. 

Kopali so ročno s svedri, kladivi in ustrezno majhno količino razstreliva. V brezvetrnih dneh se je plin po razstreljevanju zadržal v rovu in je kateri izmed delavcev izgubil zavest. Delavce so ogrožale tudi skale, ki so jih izkopali, saj so se pogosto odvalile navzdol zaradi velikega naklona. Kamenje, ilovico in pesek so odlagali v Ledenici, kjer je pred vstopom v rov še danes viden velik nasip. 

Gradnja 34 m dolgega rova, utrjenega s kar 90-imi betonskimi stopnicami, je bila zaključena aprila leta 1935. Višinska razlika med vstopno in izstopno točko je skoraj 20 m, zato nepričakovani vzpon preseneti nemalokaterega obiskovalca jame.

• 

• 

Geološki vidik rova

Ali na podlagi umetne povezave med dvema podzemnima jamama, ki imata celo vsaka svojo referenčno oz. katastrsko številko, lahko sklepamo, da je to povezava med dvema različnima kraškima jamama? Speleologi so z raziskavami jamskih sedimentov (ilovica, pesek in starejša siga) dokazali nasprotno. 

Oba predela sta povezana v skupni podzemni sistem Županove jame, ki ga je izoblikovala nekdanja Podlomščica. Podzemna reka je z raztapljanjem oblikovala vsaj 710 m podzemnih rovov, njen izvir pa je bil nekje na območju današnje Ledenice. Kasneje je skladno z nižanjem gladine talne vode svoj izvir prestavljala nižje po pobočju in danes izvira v Podlomu. 

Zakaj je bila torej potrebna gradnja umetnega rova? Podobo Županove jame so tekom geološke zgodovine preoblikovali mnogi procesi. Najbolj spremenjen je prav predel med Ledenico pa vse do Velike, četrte dvorane Županove jame. Prvotni podzemni rovi tega predela so torej zasuti pod danes znanimi rovi. Umetni prekop ima tako predvsem turistični pomen lažjega pristopa za obiskovalce Županove jame.

▬